ZGODBA PICE JE ZGODBA NAPOLITANSKE PICE

To je zgodba, ki so jo začeli pisati že stari Grki, posvojili in razvili Neapeljčani, po svetu pa ponesli italijanski migranti. Bila je jed revežev. Na ulicah Neaplja so jo prodajali obloženo z mastjo in česnom ali sirom in baziliko.

Najbolj prepoznavna pizza s paradižniki, mozzarello in baziliko je nastala šele v drugi polovici 18. stoletja, slavno ime pa ji je dala kraljica Margherita Savojska, ki si je med obiskom Neaplja zaželela okusiti jed, ki jo je srečevala na vsakem koraku, a je ni bilo na kraljevskem jedilniku. Ne po naključju, je pica v barvah italijanske zastave.

Danes napolitanska pica ni več jed revežev, ampak ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih posebnosti italijanske kuhinje. Če lahko pri najbolj zapriseženih tradicionalistih v Neaplju poskusite le „edini pravi“ napolitanski pici, Margherito in Marinaro, lahko pri največjih mojstrih picopekih poskusite inovativne, drzne, a še vedno harmonične kombinacije okusov. Napolitanska pica je v zadnjih letih našla celo pot do Michelinovih zvezdic.

Tisto, kar napolitansko pico dela najbolj drugačno od vseh ostalih različic pic, je lahko prebavljivo testo. Napolitanska pica zaradi dolgotrajnega, 24-, 48- ali celo 72-urnega vzhajanja z malo kvasa ne obleži v želodcu. Zaradi kratkega, največ 90-sekundnega pečenja pri 430 stopinjah Celzija se testo hitro napihne in zapeče ter zadrži dovolj vlage, da ostane mehko. Prava napolitanska pica ima na napihnjenem robu značilen pikčasti vzorec.

Vseh skrivnosti pa vam seveda ne bomo izdali. Naš glavni picopek Fabio Caruso bi nam zagotovo zameril. Kot ljubitelji „la dolce vite“, italijanskega načina uživanja življenja, si želimo, da bi bili v naši gostilni vedno v dobri družbi, da bi pozabili na vsakdanji stres in uživali v vsakem grižljaju pice posebej.

Nenazadnje je čar napolitanske pice v tem, da ima vsak grižljaj nekoliko drugačen okus!